Antične rimske merske enote

Rimska enota za dolžino je bil pes ali rimski čevelj. Raziskave njegove povezave z angleškim čevljem segajo nazaj vsaj do leta 1647, ko je John Greaves objavil svojo Razpravo o rimskem čevlju.^[1] Greaves je leta 1639 obiskal Rim in med rugim izmeril čevelj na nagrobniku Tita Stalija Apra, čevelj na Kosucijevem kipu, Vespazijanov kongij, katerega je pred njim izmeril španski jezuitski učenjak Juan Bautista Villalpando, številne medeninaste merilna palice, ki jih je odkril v rimskih ruševinah, tlakovce v Panteonu in drugih antičnih rimskih zgradbah in razdalje med miljniki na Apijevi cesti. Ugotovil je, da je Kosucijev čevelj "pravi rimski čevelj". Svoje meritve je primerjal z železnim standardnim angleškim čevljem iz londonske mestne hiše in objavil naslednjo primerjavo:

Smith (1851) je objavil vrednost 0,9708 angleškega čevlja ali približno 295,9 mm.^[2] Sedanja splošno sprejeta vrednost rimskega čevlja je 296 mm.^[3]

Rimski čevelj se je delil ali kot grški pous na 16 digiti (prst) ali na dvanajst unciae (palec). Frontin v 1. stoletju n. št. piše, da se je digitus uporabljal v Kampaniji in večjem delu Italije.^[4] Osnovne antične rimske mere za dolžino so bile:

Najpogostejše antične rimske ploščinske enote so bile:

Columella v svoji De re rustica opisuje tudi druge merske enote za ploščino, med njimi porca (180 × 30 rimskih čevljev = približno 473 m²), ki so jo uporabljali v Betiki, in galski candetum ali cadetum, ki je imel v mestu osnovo 100 čevljev, na podeželju pa 150 čevljev. Columella daje tudi uncijsko delitev jugeruma, ki jo je v naslednji tabeli prikazal neznan prevajalec Millarjeve izdaje iz leta 1745:

Prostorninske enote za tekočine in razsute snovi so temeljile na sekstariju. Ker se ni ohranil noben primerek standarda, strokovnjaki domnevajo, da je meril od 0,53 l^[9] do 0,58 l.^[10] Cardarellijeva vrednost je 0,54928 l.^[11]

Ker so Rimljani sekstarij definirali kot ¹⁄₄₈ kvadrantne amfore, ki je merila en kubični čevelj, je pri vrednosti 1 čevelj = 296 mm sekstarij meril približno 540,3 ml, kar se ujema s predpostavljeno vrednostjo.

Rimski vrč, tako imenovana kvadrantna amfora, je merila en kubični čevelj. Manjši congius je meril pol kubičnega čevlja.

Enote za maso so večinoma temeljile na faktorju 12. V Rimski republiki so se imena nekaterih enot za maso uporabljala tudi za poimenovanje kovancev, ki so imeli enake ulomljene vrednosti večjih osnovnih enot: libra za maso se je za kovance imenovala as. Sodobne ocene kažejo, da je libra tehtala 322 do 329 gramov. Njena trenutna splošno sprejeta vrednost je 5076 granov (zrn) ali 328,9 gramov.^[3][10][12]

Uncijalna delitev libre je bila:

Delitev uncije:

Rimljani so imeli zapleten koledar, katerega so leta 45 pr. n. št. zamenjali z julijanskim koledarjem. V julijanskem koledarju je imelo navadno leto 365 dni, prestopno leto pa 366 dni. Od leta 45 pr. n. št. do leta 1 n. št. so prestopna leta vrivali v nepravilnih intervalih, od leta 4. n. št. dalje pa so si prestopna leta sledila v pravilnih štiriletnih intervalih. Leta so številčili bolj redko in so jih namesto tega določali z imeni konzulov za tisto leto. Kadar so okoliščine zahtevale številko leta, so uporabljali grške olimpijade ali število let od ustanovitve Rima (ab urbe condita) leta 753 pr. n. št.. V srednjem veku so številčenje let spremenili v Anno Domini.

V večjem delu sodobnega sveta se uporablja gregorijanski koledar, ki se od julijanskega razlikuje po tem, da vsaka štiri stoletja preskoči tri prestopna leta, s čimer se bolj približa dolžini tropskega leta.

Rimljani so dneve združevali v osemdnevne cikle, imenovane nundina. Vsak osmi dan je bil semanji dan.

Astrologi so neodvisno od nundinae uporabljale sedemdnevni cikel, imenovan hebdomada, v katerem so posamezni dnevi predstavljali enega od sedmih klasičnih planetov. Prvi dan v tednu je bil Saturnov dan, kateremu so sledili Sončev, Lunin, Marsov, Merkurjev, Jupitrov in Venerin dan. Domneva se, da se je astrološki dan začel s sončnim vzhodom. Sedemdnevni koledar, ki se je začenjal v soboto zvečer, so uporabljali tudi Judje. Sedmi dan v tednu se je imenoval šabat, druge dneve v tednu pa so številčili. Izjema je bil petek, ki se je imenoval parasceve (priprava) ali šesti dan. Judovski dnevi so se začenjali s sončnim zahodom. Kristjani so privzeli judovski sedemdnevni teden. Prvi dan v tednu je bila Dominica ali Gospodov dan. Konstantin Veliki je v čast Neosvojenega sonca, varuha svoje družine, leta 321 nedeljo razglasil za dela prost dan, s čimer je v rimsko družbo uvedel sedemdnevni teden.

Rimljani so dan delili na dvanajst horae ali ure, ki so se začele šteti zjutraj in končale zvečer. Noč je bila razdeljena na štiri straže. Dolžne ur so bile odvisne od letnega časa: pozimi, ko je dan krajši, so bile krajše, poleti pa daljše. Straže so bile pozimi ustrezno daljše, poleti pa seveda krajše.

Astrologi so sončni dan delili na 24 enako dolgih ur, ki so postale osnova za srednjeveško uro in sodobni 24 urni srednji sončni dan.

Četudi so se ure šele v srednjem veku začele deliti na minute in sekunde, so antični astrologi imeli minuto, ki je bila enaka ¹⁄₆₀ dneva, in sekundo, ki je bila enaka ¹⁄₃₆₀₀ dneva.

• O.A.W. Dilke, Mathematik, Maße und Gewichte in der Antike, RUB 8687, Reclam, Stuttgart, 1991, ISBN 3-15-008687-6.
• F. Hultsch, Griechische und römische Metrologie, 2. Izdaja, Weidmann, Berlin, 1882. Ponatis: Akademische Druck- und Verlags-Anstalt, Gradec, 1971, ISBN 978-1143275074.
• F. Hultsch, Castrensis modius, Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE), 3. zvezek, 2, Stuttgart, 1899, str. 1775–1776.
• O. Klasing, Das Buch der Sammlungen, 6. izdaja, Bielefeld in Leipzig, 1906, Verlag Velhagen & Klasing.